Kako so oblikovani dilatacijski spoji v tovarniških zgradbah z jeklenimi konstrukcijami?

Pri gradnji tovarniških objektov jeklenih konstrukcij se srečujemo s težavami v zvezi z namestitvijo dilatacij. Torej, kako jih je treba nastaviti?

Na splošno, ko se temperatura spremeni, bo tudi jeklena konstrukcija tovarniške zgradbe doživela toplotno obremenitev in toplotno deformacijo. Velikost toplotne obremenitve je povezana s togostjo stebrov, višino vrha tirnice nosilca žerjava in toplotno deformacijo. Če sta dolžina in širina tovarniške zgradbe jeklene konstrukcije preveliki, bo zgornja konstrukcija vzdolžnega ali prečnega okvirja ob spremembi temperature podvržena znatnemu raztezanju in krčenju, medtem ko bo temelj ostal pritrjen v prvotnem položaju. Ta deformacija bo povzročila ogromne notranje sile znotraj komponent, kot so stebri in tramovi, in v hujših primerih lahko povzroči zlom ali poškodbo komponent. Zato je treba nastaviti temperaturne dilatacijske spoje za razdelitev tovarniške zgradbe jeklene konstrukcije na temperaturne odseke, ki ne vplivajo drug na drugega med raztezanjem in krčenjem, s čimer se zmanjša količina raztezanja in krčenja v vsakem odseku in zmanjša toplotna obremenitev, ki nastane v strukturi zaradi temperaturnih sprememb.

Običajna praksa za temperaturne dilatacijske spoje je popolna ločitev zgornjih komponent konstrukcije sosednjih odsekov, začenši od zgornje površine temelja ali tal. Dvojne vrste stebrov so nastavljene na mestu prečnega dilatacijskega spoja, sredinska razdalja med sosednjimi okvirji pa je na splošno 1 meter, da se zagotovi, da je razmik med osnovama stebrov dveh sosednjih stebrov okvirja večji ali enak 50 mm. Mere prečnega prereza stebrov v tovarniških zgradbah s težkimi jeklenimi konstrukcijami so na splošno večje, zato je treba sredinsko razdaljo povečati na 1,5 do 2 metra; hkrati pa morata zaradi standardizacije komponente središčna črta dilatacije in pozicionirna os sovpadati. Vse vzdolžne komponente, kot so gredi, žerjavni nosilci, strešne plošče in nosilci stenskega okvirja, morajo biti konzolno pritrjeni od sosednjih odprtin na obeh straneh, pri čemer je dolžina konzole na vsaki strani nekoliko manjša od polovice središčne razdalje, tako da se med koncema konzolnih komponent na obeh straneh oblikuje potrebna dilatacijska reža.

 

Poleg tega v nekaterih primerih postavitev opreme ne omogoča zmanjšanja razmika stebrov na dilatacijskem spoju. V tem primeru se lahko ohrani prvotna sredinska razdalja prečnega okvirja, sredinska razdalja pa se lahko uporabi kot dodatna vstavna razdalja. Pri uporabi dvojnih vrst vzdolžnih stebrov in okvirjev za vzdolžne dilatacijske spoje je treba ohraniti potrebno vstavno razdaljo med osema obeh vrst vzdolžnih stebrov v skladu s konstrukcijskimi zahtevami dilatacijskega spoja. Vendar pa dvojne vrste vzdolžnih stebrov in vzdolžnih okvirjev zahtevajo več jekla in spoji bodo zelo dolgi, zato se je treba pri načrtovanju izogibati postavitvi vzdolžnih dilatacijskih spojev. Čeprav uporaba dvojnih vrst stebrov in popolna ločitev komponent na obeh straneh razteznega spoja v tovarniških stavbah z jeklenimi konstrukcijami zagotavlja zanesljivo raztezanje in krčenje, ta metoda porabi veliko količino jekla. Zato se lahko na dilatacijskem spoju uporabi tudi ena vrsta stebrov. Medtem morajo žerjavni nosilci, gredi, stenski okvirni nosilci in drugi vzdolžni deli in stebri na eni strani prečnega dilatacijskega spoja uporabljati luknje za vijake z režami ali valjčne povezave, da se omogoči, da se strukture na obeh straneh spoja prosto deformirajo v vzdolžni smeri brez medsebojnih omejitev. Pri vzdolžnem dilatacijskem spoju morajo strešni nosilci in stebri na eni strani spoja uporabljati tečaje iz jeklene plošče, luknje za vijake z zarezami ali valjčne povezave, da se omogoči prosto deformiranje struktur na obeh straneh spoja v prečni smeri.

Ko ste prebrali to podrobno razlago, bi morali razumeti, kako postaviti temperaturne dilatacijske spoje.