Ključne točke znanja o jeklenih konstrukcijah

1. Sistemi jeklenih konstrukcij imajo številne prednosti, kot so majhna teža, enostavna namestitev, kratko obdobje gradnje, dobra potresna učinkovitost, hitra povrnitev naložbe in manjše onesnaževanje okolja. Imajo tudi dobro plastičnost in žilavost ter dobro odpornost na udarce.

2. Vrste jekla so razvrščene po debelini: tanke plošče (debelina < 4 mm), srednje plošče (4-20 mm) in debele plošče (20–60 mm), pri čemer so debeline, večje od 60 mm, razvrščene kot ekstra debele. Jekleni trakovi so vključeni v kategorijo jeklenih plošč.

3. Kakšna je razlika med navadnimi vijaki in visoko{1}}trdnimi vijaki?
Navadni vijaki so na splošno izdelani iz običajnega ogljikovega konstrukcijskega jekla in niso toplotno-obdelani. Vijaki z visoko-trdnostjo so na splošno izdelani iz visoko{3}}kakovostnega ogljikovega konstrukcijskega jekla ali legiranega konstrukcijskega jekla in zahtevajo popuščanje toplotne obdelave za izboljšanje njihovih splošnih mehanskih lastnosti. Visoko{5}}trdni vijaki so razvrščeni v razrede 8.8, 10.9 in 12.9.
Kar zadeva razred trdnosti: Vi-visokotrdni vijaki običajno uporabljajo dva razreda trdnosti: 8,8S in 10,9S. Navadni vijaki imajo na splošno ocene 4.4, 4.8, 5.6 in 8.8.
Kar zadeva značilnosti obremenitve:-sorniki z visoko trdnostjo izvajajo prednapetost in prenašajo zunanjo silo s trenjem. Navadni sorniki prenašajo strižno silo skozi strižni upor stebla sornika in nosilni pritisk stene luknje.

4. Razvrščeno po značilnostih napetosti: vrsta trenja in vrsta ležaja
Torni-sorti-visoke trdnosti prenašajo zunanjo silo na podlagi trenja med povezanimi komponentami. Ko je strižna sila enaka sili trenja, je to projektna mejna obremenitev vijačne povezave z visoko trdnostjo torne{3}}tipa-. V tem času povezani členi ne bodo podvrženi relativnemu zdrsu, steblo vijaka ni izpostavljeno strigu in stena luknje za vijak ni izpostavljena nosilnemu tlaku.
Ležajni-visokotrdni-sorniki so podobni navadnim vijakom. Strižna sila lahko preseže silo trenja. V tem času bo med povezanimi komponentami prišlo do relativnega zdrsa, steblo vijaka in stena luknje pa bosta v stiku. Povezava sloni na trenju ter strižnem delu in ležaju stebla vijaka za prenos sile.
Ležajni-visokotrdni-sorniki imajo večjo deformacijo in niso primerni za povezave v konstrukcijah, ki neposredno prenašajo dinamične obremenitve.

 

5. Vrste varilnih elektrod
Obstaja približno ducat vrst: elektrode iz ogljikovega jekla, elektrode iz nizko-legiranega jekla, molibdenove in krom{1}}molibdenove-odporne jeklene elektrode, nizko-temperaturne jeklene elektrode, elektrode iz nerjavečega jekla, elektrode za površinsko obdelavo, elektrode iz litega železa, nikelj in elektrode iz nikljevih zlitin, baker in bakrove zlitine elektrode, elektrode iz aluminija in aluminijevih zlitin ter elektrode za-posebne namene.

6. Napake zvara:
(1) Nepopolna penetracija: lokalizirano pomanjkanje fuzije na korenu spoja (utor V ali U) ali na sredini (utor X) osnovne kovine, kjer topi robovi niso popolnoma spojeni skupaj. Nepopolna penetracija zmanjša mehansko trdnost zvarjenega spoja, kar ustvarja točke koncentracije napetosti na zarezah in koncih nepopolne penetracije, kar lahko zlahka privede do razpok, ko je zvarjeni del pod obremenitvijo.
(2) Pomanjkanje fuzije: lokalizirano nepopolno zlitje med trdno kovino in dodajno kovino (med zvarom in osnovno kovino) ali med dodajnima kovinama (med zvari ali zvarnimi plastmi pri več-varjenju) ali nepopolno zlitje med osnovnimi kovinami med točkovnim varjenjem (uporovno varjenje). To včasih spremljajo vključki žlindre.
(3) Poroznost: med postopkom talilnega varjenja plini v kovinskem zvaru ali plini od zunaj, ki vstopajo v bazo staljene kovine, ne uspejo uiti, preden se staljena kovina ohladi in strdi, kar povzroči votline ali pore, ki ostanejo znotraj ali na površini kovinskega zvara. Glede na njihovo obliko jih lahko razvrstimo v enojne pore, verižne pore, goste pore (vključno s satastimi porami) itd. Zlasti pri obločnem varjenju, ker je metalurški postopek zelo kratek in se staljena kovina hitro strdi, plini, ki nastanejo med metalurškim procesom, plini, ki jih absorbira tekoča kovina, ali plini, ki nastanejo zaradi razgradnje vlage v elektrodnem toku pri visokih temperaturah ali celo visoka vlažnost v varilnem okolju lahko povzroči nastanek por, če ti plini nimajo časa uiti. Čeprav poroznost ne povzroča tolikšne koncentracije napetosti kot druge napake, uniči kompaktnost zvara in zmanjša efektivno površino preseka zvara, s čimer se zmanjša trdnost zvara.

7. Ne-preskušanje brez porušitve je preskusna metoda, s katero se pregleda površina in notranja kakovost pregledanega dela, ne da bi se poškodoval obdelovanec ali surovine. Običajne ne{3}}destruktivne preskusne metode:
Ultrazvočno testiranje: Ta metoda uporablja sposobnost ultrazvoka, da prodre globoko v kovinske materiale, in odboj, ki nastane na vmesniku, ko prehaja iz enega odseka v drugega, da pregleda napake v delih. Ko ultrazvočni žarek potuje s površine dela skozi sondo v kovino, se odbije, ko naleti na napake in spodnjo površino dela, ter na zaslonu oblikuje impulzne valove. Lokacija in velikost napak se določita na podlagi teh pulznih valovnih oblik.
Radiografsko testiranje (rentgenski žarki, -žarki): ta metoda uporablja sevanje za prodiranje skozi predmete za odkrivanje notranjih napak.
Testiranje z magnetnimi delci: to je testna metoda, ki se uporablja za odkrivanje površinskih in skoraj{0}}površinskih napak v feromagnetnih materialih. Ko je obdelovanec magnetiziran, če so na površini napake, se magnetni upor na napaki poveča, kar povzroči magnetno uhajanje in nastanek lokalnega magnetnega polja. Magnetni delci nato pokažejo obliko in lokacijo napake ter tako ugotovijo prisotnost napake.

8. Postopki obdelave komponent: priprava, ravnanje, postavitev, rezanje, krivljenje, izdelava lukenj, sestavljanje, varjenje, pregled, odstranjevanje rje, barvanje.

9. Metode odstranjevanja rje na kovinski površini vključujejo: ročno obdelavo, mehansko obdelavo, kemično obdelavo in obdelavo s plamenom.
(1) Ročno zdravljenje
Za ročno obdelavo se večinoma uporabljajo orodja, kot so lopate, žične krtače, brusni papir in zlomljeni listi za kovinsko žago, za odstranjevanje rje pa se zanašajo na ročno udarjanje s kladivom, lopato, strganje, krtačenje in brušenje. To je tradicionalna metoda odstranjevanja rje, ki jo uporabljajo pleskarji, in je najpreprostejša metoda brez okoljskih ali konstrukcijskih omejitev. Vendar pa je zaradi nizke učinkovitosti in učinkovitosti primeren le za odstranjevanje rje v manjšem{2}} obsegu.
(2) Metoda mehanskega odstranjevanja rje
Mehansko odstranjevanje rje uporablja predvsem električna in pnevmatska orodja za odstranjevanje rje. Pogosto uporabljena električna orodja vključujejo električne krtače in električne brusilne plošče; pnevmatsko orodje vključuje pnevmatske krtače. Električne in pnevmatske krtače uporabljajo vrtenje posebej izdelanih okroglih žičnih krtač za odstranjevanje rje ali vodnega kamna z udarci in trenjem. Ta metoda je še posebej učinkovita za površinsko rjo, vendar je težko odstraniti globlje madeže rje. Električni brusilnik je v bistvu ročni brusilnik, ki ga lahko prosto premikate v roki. Za odstranjevanje rje uporablja visoko-hitrost vrtenja brusa in je zelo učinkovit, zlasti za globlje madeže rje. Ponuja visoko delovno učinkovitost in dobro kakovost izdelave ter je enostaven za uporabo, zaradi česar je idealno orodje za odstranjevanje rje. Vendar je treba med delovanjem paziti, da preprečite brušenje skozi kovinsko površino.
(3) Metoda peskanja in peskanja
Metode peskanja in peskanja so enake tistim, ki se uporabljajo za odstranjevanje stare barve v prejšnjem razdelku.

(4) Metoda obdelave s plamenom: Metoda obdelave s plamenom uporablja plinski varilni gorilnik za segrevanje majhnih, globokih madežev rje, ki jih je težko odstraniti ročno. Visoka temperatura spremeni kemično sestavo železovega oksida (rje), s čimer se doseže namen odstranjevanja rje. Pri uporabi te metode je treba paziti, da ne prežgemo kovinske površine in preprečimo deformacijo večjih površin zaradi toplote.
(5) Metoda kemične obdelave
Metoda kemične obdelave je v bistvu luženje s kislino za odstranjevanje rje. Uporablja kislo raztopino za kemično reakcijo s kovinskimi oksidi (rjo), pri čemer tvori soli, ki se ločijo od kovinske površine. Običajno uporabljene kisle raztopine vključujejo žveplovo kislino, klorovodikovo kislino, dušikovo kislino in fosforno kislino. Med delovanjem se kisla raztopina nanese na zarjavel del kovine, kar omogoča, da počasi reagira z rjo. Po odstranitvi rje je treba površino sprati s čisto vodo, nevtralizirati s šibko alkalno raztopino, ponovno sprati s čisto vodo, obrisati do suhega in nato posušiti, da preprečimo hitro rjavenje.
Kislinsko dekapirano kovinsko površino je treba nahrapaviti ali fosfatirati, predvsem zaradi povečanja oprijema med kovinsko površino in temeljnim premazom. Pri redčenju koncentrirane žveplove kisline je treba žveplovo kislino med stalnim mešanjem počasi vlivati ​​v vodo v posodi. Nikoli ne počnite nasprotnega, da preprečite brizganje žveplove kisline in povzročitev poškodb.

10. Skupna dvižna oprema: portalni žerjav, stolpni žerjav, žerjav na gosenicah, tovorni žerjav, žerjav na kolesih, žerjav na jamboru, dvigalka, vitel, dvigalo, mostni žerjav.